Ozadje: Od Precious Curiosity do Industrial Metal
Večino zgodovine je bil aluminij redkejši od zlata, ker se ne pojavlja kot prosta kovina in ga je bilo izjemno težko ločiti od njegovih rud. Sredi 19. stoletja so znanstveniki s kemično redukcijo proizvedli majhne količine in kovina je bila razstavljena kot zanimivost. Vse se je spremenilo leta 1886, ko sta dva izumitelja neodvisno razvila postopek elektrolitskega taljenja z uporabo kriolita in aluminijevega oksida. Postopek je omogočil proizvodnjo aluminija v industrijskem obsegu in v desetletjih je cena padla s cene plemenite kovine na običajno blago. Danes se aluminij proizvaja na vseh naseljenih celinah in se dotika skoraj vsakega izdelanega izdelka.
Proizvodna veriga
Proizvodnja aluminija se začne z boksitno rudo, ki se po Bayerjevem postopku rafinira v aluminijev oksid ali aluminijev oksid. Glinica se nato reducira v kovino v elektrolitskih celicah s postopkom Hall-Heroult, ki porabi velike količine električne energije. Za kilogram primarnega aluminija je potrebnih približno 10 do 15 kilovat-ur električne energije, zato so talilnice blizu poceni energije. Ko je kovina proizvedena, se vlije v ingot, gredico, ploščo in tuljavo, nato pa se valja, ekstrudira, kuje ali ulije v končne oblike. Bistveno je, da recikliranje aluminija zahteva le približno 5 odstotkov energije primarne proizvodnje, brez izgube kakovosti, zaradi česar je odpadni aluminij ena najdragocenejših recikliranih dobrin.
Lastnosti, ki pojasnjujejo njegov uspeh
Gostota 2,70 g/cm3, približno ena tretjina gostote jekla.
Dobra trdnost pri legiranju, z mejo tečenja od 30 MPa za čiste razrede do več kot 500 MPa za visoko-trdne zlitine.
Odlična električna in toplotna prevodnost, približno dve tretjini prostornine bakra.
Naravna oksidna plast, ki ščiti pred korozijo brez lakiranja.
Visoka odbojnost svetlobe in toplote.
Ne-strupen, brez vonja in varen za neposreden stik s hrano.
Scenariji aplikacij v različnih panogah
V prometu aluminij zmanjša težo vozil in porabo goriva: sodobni avtomobili uporabljajo od 150 do 200 kg aluminija, letala so večinoma aluminijasta, vlaki za visoke-hitrosti pa uporabljajo aluminijaste karoserije za manjšo porabo mase in energije. V embalaži folije, pločevinke in tube ščitijo hrano in zdravila, hkrati pa jih je mogoče v celoti reciklirati. V stavbah aluminij zagotavlja okenske okvirje, zavese, strešne kritine in strukturne elemente z dolgo življenjsko dobo in nizkimi stroški vzdrževanja. V električnem omrežju aluminijasti vodniki in vodila učinkovito prenašajo moč. Pri obnovljivih virih energije aluminijasti okvirji, stebri in toplotni odvodi podpirajo sončne celice, vetrne turbine in sisteme baterij.
Pogosto zastavljena vprašanja
Običajne temperature so O (žarjeno), H12/H14/H16/H18 z njihovimi ekvivalenti H2x za pločevino in H112 ali F za debelo ploščo; temperament se izbere glede na postopek oblikovanja in zahtevano končno trdnost.
EN 573-3 in ISO 209 določata kemično sestavo, EN 485-2 mehanske lastnosti pločevine, GB/T 3880.2 kitajski ekvivalent in ASTM B209 ameriški standard za izdelke.
Hraniti na suhem in stran od tal z nameščenim zaščitnim vložkom, snopi naj bodo ločeni od jekla in drugih kovin ter z njimi ravnajte previdno, da površine ne popraskate ali umažete.
Da, vendar je varivost odvisna od družine zlitin: zlitine 3xxx in 5xxx zlahka varijo, zlitine 6xxx varijo z dobro trdnostjo, čiste zlitine 1xxx pa zlahka varijo za ne-konstrukcijske storitve.
Mlin zaključek je standardna; za arhitekturne in dekorativne storitve so na voljo svetli, reliefni, eloksirani in -barvno prevlečeni zaključki, zaključek pa je naveden ob naročilu.
Pločevina je običajno dobavljena od 0,2 mm do 6,0 mm, plošča pa od 6 mm navzgor, s širino navitja od 500 mm do približno 2000 mm, odvisno od zmogljivosti mlina in naročenega stanja.
